Razstavišče MALA STENA
Andreja Koblar Perko
ROJSTVO VENERE
Razstavišče Mala stena
12. 4.–12. 5. 2023. Podaljšano do 12. 6. 2023.
Andreja Koblar Perko: Rojstvo Venere, 2022
Foto: Andrej Perko
S skulpturo Rojstvo Venere, predstavljeno v razstavišču Mala stena, se Andreja Koblar Perko simbolično vrača v prostor, kjer je aktivno preživela večino svoje profesionalne kariere in pustila močan pečat pri razvoju in uveljavljanju ljubiteljske likovne ustvarjalnosti. Njena strokovna in organizacijska prizadevanja so vselej temeljila na poznavanju in razumevanju stroke, a tudi na izjemni ljubezni, osebnem angažmaju, entuziazmu in veri v poslanstvo njenega dela, ki je močno presegalo okvire opravljanja službenih dolžnosti v pisarni in na terenu. Zanos in naklonjenost likovni umetnosti se sedaj materializira v njenem avtorskem delu v keramiki.
Razstavljeno delo sodi v serijo t. i. Črepinj. Gre za dela, ki jih Andreja Koblar Perko sestavlja iz »arheoloških« ostankov izdelkov iz žgane gline, največkrat črepinj, najdenih na potovanjih, sprehodih ali pri delu na vrtu, ter likovno izčiščenih in avtorsko domišljenih geometrijskih form, ki jih skrbno in natančno oblikuje v svojem ateljeju. Na ta način avtorica povezuje preteklost in sedanjost, obenem pa z brezčasnostjo sestavljenih geometrijskih oblik v ta časovni dialog pritegne tudi vizijo prihodnosti – njena dela iz serije Črepinje učinkujejo kot poetične interpretacije časovnega stroja.
Kontrasti, ki se porajajo med različnimi »časovnimi komponentami«, se izražajo v likovni govorici jasno definiranih oblik in barv; organske oblike črepinj v toplih odtenkih terakote, pogosto prekrite s slikovitimi sledmi patine, ki jih je nanje naložil čas, so v kontrastu s temnejšo, »zemeljsko« barvo gline ter enakomerno in natančno obdelano površino skulptur. Vrtenje (in minevanje časa) se poraja tudi v sami kiparski formi. Dinamične oblike iz valjane gline so sestavljene iz stožcev in spominjajo na obliko vrtavk. Tako sugerirajo vrtenje lončarskega kolesa ali kolesa zgodovine. Ta ideja se nadaljuje pri obdelavi površin, grobo glajenih s krožnimi gibi, ki se kot zapis avtoričine poteze vrisujejo v površino in dokazujejo njeno prisotnost »tukaj in zdaj«. Prav tako v teksturi oblikovanih površin prepoznavamo haptično ponazoritev hrapavosti zemlje, a tudi informacijo o doslednem, dolgotrajnem in potrpežljivem ročnem delu, ki ga je avtorica vložila v izdelavo likovnega objekta in s tem izpričala spoštljivo poglabljanje v likovno snov in snovnost.
Črepinja, ki jo je Andreja Koblar Perko uporabila pri predstavljenem delu Rojstvo Venere, je ostanek zgornjega dela manjše, amfori podobne posode, pred desetletji najdene v morju. Na črepinji, ki ima ohranjeno samo ustje posode in ostanka ročajev, so še vidni sledovi soli in morskih usedlin. Bistvo posode, njeno prvotno poslanstvo, je zaradi poškodbe za vselej izgubljeno. Vendar avtorica neuporabni črepinji s tem, ko ji da nov, estetski pomen, povrne smisel in vzpostavi novo poslanstvo. Oblika črepinje deluje zelo sugestivno, kot ženski torzo, kar Andreja Koblar Perko domiselno poudari z naslovom dela. Pri tem se poigrava tudi z bolj subtilnimi pomeni: Venera, boginja lepote in ljubezni, je v grški mitologiji rojena iz morske pene, kakor je bila tudi ta stara črepinja, sicer delo človeških rok, znova potegnjena iz morske globine.
Serija Črepinje vključuje izpovedno moč najdenega predmeta (object trouvé), ki so ga skupaj z konceptom readymade umetnine razvili dadaisti v 20. stoletju in tako postavili nov kažipot v prihodnost umetnosti. V delu Andreje Koblar Perko lahko razbiramo močne reference na zgodovino, s tem pa tudi misel, da umetnost in ustvarjalnost nista samo stvar ročne spretnosti, temveč tudi – ali predvsem – izraz intelektualne premišljenosti.
Monika Ivančič Fajfar
producentka za likovno dejavnost
Andreja Koblar Perko
Andreja Koblar Perko, rojena leta 1954, je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Več kot tri desetletja je kot samostojna strokovna svetovalka za likovno dejavnost pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti oblikovala izobraževalne programe, organizirala likovne delavnice in razstave ter urejala zbirko likovnih priročnikov. Z oblikovanjem gline se je srečevala na tečajih in delavnicah pod mentorstvom Toneta Demšarja, Dubravke Urban, Alenke Vidrgar in Dragice Čadež Lapajne.
Po upokojitvi se je aktivno posvetila ustvarjalnemu izrazu v keramiki. Je članica Društva keramikov in lončarjev Slovenije in Kluba keramikov Kanal ob Soči. Svoja dela je predstavila na skupinski razstavi Društva likovnih umetnikov Severne Primorske z naslovom Skulptura (Lokarjeva galerija v Ajdovščini, 2022) ter pregledni razstavi Keramika v Sloveniji 2005–2022 (Gorenjski muzej v Kranju in Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, 2022).