|
IZOBRAŽEVANJA SEZONA 2022/23
SINOPSISDelavnica Literatura, ljubezen moja?, s podnaslovom Med hrepenenjskostjo in telesnostjo, pomeni nadgradnjo večmesečnih delavnic, ki so pod mentorstvom Gabriele Babnik potekale v zadnjih treh letih. Udeleženke in udeleženci bodo iz delavnice v delavnico snovali daljše tekste, ki bo na koncu celostno umetniško delo. Pokazala se je potreba ne samo po kontinuiranem branju in pisanju, pač pa tudi predelovanju tekstov, ki jih imajo avtorice in avtorji že zastavljene, vendar so zaradi različnih dejavnikov zastali, nimajo še izdelanega dramaturškega loka, potrebujejo spodbudo, kako fragmentarno zgodbo povzeti, nadaljevati, itd. Pred odločitvijo, v katerem žanru pisati in celo o kateri temi pisati, je najprej odločitev, v katerem jeziku pisati. Seveda lahko pišemo iz odgovornosti do zanamcev, iz vzgibov humanosti, zgodovine, civilizacije, da bi ohranili sled. Toda kdorkoli je kdajkoli vstopil v knjižnico in se sprehodil skozi milijone neprebranih knjig, kot bi dejal Aleš Šteger, bo zavzel držo ponižnosti glede razlag svoje lastne notranje motivacije pisanja. Vsaka udeleženka oziroma udeleženec naj bi najprej pri sebi poiskati odgovor, zakaj piše, kaj ga žene k pisanju. Piše zato, ker se išče, ker želi povedati zamolčano zgodbo, ker ga preganja določen spomin, ker želi zasloveti, ker išče tolažbo? Glede na te prioritete, bo pomembno poiskati tudi svoj jezik, ki je vedno nasičen z nesluteno energijo, s številnimi možnostmi. Jezik poezije ali proze gre lahko v različne smeri in ima zmožnost osupljanja, presenečenja, pa tudi ponovnega odkrivanja zatajevanega, zastrtega dela v nas. Naslednja pomembna dimenzija pri snovanju zgodb bo zasnutek o ujetosti v družbene mreže vlog in funkcij, ki jih bodo odživeli junaki v literarnem delu. Jezik lahko pri tem navdihuje, a ne more biti izvorni pobudnik tega procesa. Prvenstveno gre za zasnovo likov, vendar z mislijo, da literatura ne more biti prosta ideoloških in s tem seveda tudi razrednih, rasnih, spolnih podmen. Odločitev za to, v katerem žanru pisati, je tudi odgovor na vprašanje, kaj avtor išče v literaturi in katerega bralca nagovarja. Ali piše za zabavo, sprostitev, ali pa ga zanima nekaj drugega, nekaj, kar ima potencial spreminjati življenja usode. Da bi spreminjanje bilo možno, želja in namen spremembe seveda ne more biti na prvem mestu, pač pa je pisanje posledica nekega procesa, ki se dogaja s pišočim med procesom pisanja. Koliko sebe razkriti v tekstu, je odločitev za ali proti avtobiografskosti, pa tudi odločitev za to, da umetnosti dovolimo biti umetnost. V zadnjih letih se v polju literature pojavlja trend raziskovanja in odkrivanja zamolčanih zgodb. Nenazadnje je bilo odkrivanju zamolčanih zgodb posvečena tudi letošnja Nobelova nagrada za literaturo ali kot je na Twitterju zapisal francoski predsednik Emmanuel Macron: »Annie Ernaux že 50 let piše roman kolektivnega in intimnega spomina naše dežele. Njen glas je glas svobode žensk in glas pozabljenih stoletja.« Ko pišemo o zgodovinskih dogodkih, tudi tistih, ki sooblikujejo našo sedanjost, je pomembno, na kakšen način to počnemo. Ali sledimo objektivni resničnosti, poskušamo dosledno slediti biografskim dejstvom ali pa uvajamo element fikcijskosti. Pri tem je pomembno misliti tudi, da se z informacijsko revolucijo naš odnos do preteklega, arhivov, zgodovine in njenih interpretacij radikalno spreminja. Danes seveda lahko vsakdo oblikuje svojo preteklost in jo pripoveduje na način, ki mu ustreza, hkrati pa se ves čas odpira vprašanje kolektivnega spomina. TEMATSKI FOKUS DELAVNICTematsko se bomo zamejili na portretiranje telesa v različnih delih, po drugi strani pa se bomo posvetili hrepenenjskosti. Hrepenenjskost lahko pomeni, in kot to poimenuje pisatelj Gregor von Rezzori, tudi duševno praznino, ki te posrka in hkrati žene z nekakšnim izmuzljivim hrepenenjem. Pri tem pa ne gre za to, da bi bilo telo protipol hrepenenjskosti, torej materialni vidik zgodbe, pač pa, da se je o telesu pomembno pogovarjati, ker je telo dandanašnji spričo epidemije z neznosno lahkostjo znebilo avre samoumevnosti. Pri tem se bomo spraševali, v kolikšni meri žensko telo služi kot medij za izzivanje tradicionalnih konceptov spola in spolnosti, samopodobe in pripovedi o nenehnem boju žensk za socialno pravičnost; in zato se bo smiselno vprašati, ko se dandanašnji govori o ženskem telesu, se govori o njegovi singularnosti ali o njih skupinah, ritualih, prisotnostih in odsotnostih? NAMEN IN CILJNamen delavnice je vzpostaviti distanciran pogled do nekaterih sodobnih in klasičnih literarnih del, iz njih izluščiti temeljno idejo, način, kako se določena tema upoveduje, večperspektivičnost, pripovedovalca, pogledati, kako je umeščena časovnost, metaforičnost, slog jezika, kako funkcionira spomin, itd. Ključno je, da bodo udeleženci delavnice znali razpolagati z orodjem, s katerim bodo operirali. Namen delavnice je verbalna in pisna artikulacija, zmožnost ločevanja različnih tipov / žanrov tekstov, in najdenje lastnega glasu, predvsem pa jezika znotraj vseh teh različnih žanrov, motivov in tem. Pri tem bomo iskali presežno v mitih / romanih / pesmih, pa tudi njihovo družbeno aktualnost in torej intelektualno zanimivost in privlačnost. Pomembno je tudi, da bodo udeleženci znali razbrati tudi moralni vidik obravnavanega dela, ter odgovoriti na vprašanje, zakaj je nekaj pomembno – v literarnem smislu in kaj je tisto, kar je ostalo zamolčano. Za udeležbo na literarnih delavnicah ni potrebno imeti predhodnega znanja ali objav, pač pa bralsko kondicijo in zmožnost dialoškega udejstvovanja, saj je dinamika udeleženk in udeležencev v skupini zelo intenzivna. Mišljeno je, da vsi prebirajo in komentirajo tudi tekste svojih kolegic in kolegov. NAČIN DELAZaradi raznovrstnih tem, ki pa bodo vendarle imela lok telesnosti vis-a-vis hrepenenjskosti, bomo delavnico razdelili na več sklopov, od tem kot so vonj, žalovanje, starajoče se telo, osebni odnosi, tujstvo, generacijski preseki, erotika, drugoste, migracije, itd. Udeleženci delavnice bodo prebrano imeli možnost komentirati, predvsem na način lastnih zapisov, komentarjev o prebranem. Analizirali bomo, kako se gradijo liki, suspenz, zgodba, perspektiva na primer v romanu, kako se vzpostavlja princip magičnega, ali čustvenost in domišljija sploh še imata svoje mesto, ali sta povsem izrinjeni, oziroma, kako vključiti pričevanjskost. Avtorice in avtorji, ki jih bomo obravnavali, bodo sodobni pisci, kot tudi klasiki; torej od Ane Marwan, Mari NDiaye do Draga Jančarja in Florjana Lipuša. Poslušali pa bomo tudi radijske igre, ki se vežejo na našo temo, si ogledali aktualno razstavo, film, itd. O prebranem naj bi bile udeleženke in udeleženci zmožni spisati kritiko, refleksijo, itd. Pri tem naj bi pregledali že obstoječe recenzije, intervjuje, itd. o izbranem tekstu, se do njih v lastnem »razmisleku« opredelili, ter določili, kako kako avtor ali avtorica opazuje in popisuje na primer telo, in nenazadnje, kako hierarhizira svet telesa. Po možnosti bomo imeli tudi pogovor z gostujočim avtorjem, kar je predvideno za zaključni del delavnice. OKVIRNI URNIK in PLAN DELAPredvideni termini ob četrtkih, vedno od 16.30 do 19.30 ure. Prvo in zadnje srečanje v živo, vmes srečevanja v spletnem okolju: UVOD PRVI SKLOP DRUGI SKLOP ZAKLJUČEK PRIJAVENa delavnico se lahko prijavite do 9. decembra 2022 oz. do zapolnitve mest.
Delavnice ne bomo izvedli, če bo prijav manj kot osem. O MENTORICI
Dodatne informacije:Barbara Rigler
|
|
