PLES / DELAVNICE, IZOBRAŽEVANJA

The 33rd Winter Dance School in Maribor

SPREMLJEVALNI PROGRAM

 

Sobota, 24. februar, ob 20.00 –  Velika dvorana, Narodni dom Maribor  

4. sezona sodobnih uprizoritvenih umetnosti "Nagib na oder"

Organizacija v Mariboru: Društvo Nagib v sodelovanju z Narodnim domom Maribor in v času 33. Zimske plesne šole.

 

Iztok Kovač in Janez Janša:  SOKOL!

 

Sokol
Janez Janša & Iztok Kovač Sokol! (photo: Nada Žgank)

 

 Koreograf Iztok Kovač, ustanovitelj edinega stalnega sodobno-plesnega ansambla EnKnapGroup iz Ljubljane, ter direktor, gledališki teoretik in performer Janez Janša, se zdaj, pri svojih petdesetih, vračata v Kovačev kultni solo Kako sem ujel Sokola iz leta 1991. Nemogoče je stopiti v isto reko, in tega niti ne poskušata. Originalni solo je zgolj okvir za njune sedanje ideje o umetnosti in staranju, in temelj za njuno iskreno pričevanje o človeških mejah. Izvirna koreografija je čudovit izgovor za praznovanje plesa in za to, da zopet stojita na odru. Za perfekcionista Kovača, ki telo razume kot močen in spreten stroj, to ni lahko. Bori se in se skozi koreografijo sooča s predstavo iz svoje mladosti, ter tudi z Janšo, ki mu nasprotuje. Janša je tisti, ki Kovača spet nagovori k plesu, k preverjanju omejujočega prepričanja, da staranje za plesalca neizogibno pomeni zaton umetniške kariere.

Toda na odru nista utrujena in razočarana moška. Njune telesne pripravljenosti tudi danes ni mogoče spregledati. Toda še dragocenejše je njuno igrivo soočenje z lastno preteklostjo, oziroma, natančneje, z njunimi preteklimi ideali. Njuno nepretrgano podajanje replik drug drugemu poteka v prijaznem in kulturnem vzdušju; vprašanja o preteklosti in prihodnosti si zastavljata brezskrbno in očarljivo provokativno, kot dva prijatelja, ki se zbadata. Poigravata se z relativnostjo svojih menj in predstav o tem, zakaj danes potrebujemo plesno umetnost. Pod vprašaj postavljata tako svoje odlike kot pretekle ambicije. Zapeljiva, a večinoma igriva slikovita pripoved je dinamična ne le zaradi njunih nasprotujočih si mnenj, pač pa tudi zaradi različnih umetniških usmeritev in različnih temperamentov.

 

Falcon
foto: Miha Fras


S plesnim solom, zaradi katerega je slovenska plesna umetnost postala prepoznavna v tujini, se vračata v začetke, ki so oblikovali neodvisno plesno sceno v Sloveniji po padcu socializma in razpadu nekdanje federativne Jugoslavije. Tako je njuna opredelitev samih sebe tedaj in danes večplastna. Sodobni ples, ki kot žanr utira novo smer, osvobojen pritiskov tradicije in starih plesnih tehnik, zdaj opredeljuje sam sebe. Novo nastali narod išče svojo identiteto in svoje mesto znotraj širše celote – Evrope – ter tudi neodvisnost. In mladi umetnik leti k nečemu, v čimer vidi obljubo popolne svobode. Vsaka samoopredelitev ima skupen vidik – željo po neomejevanju in po prostoru, v katerem bi lahko prikazal svoje prednosti, tako kot sokol.

Skoraj četrt stoletja je minilo od premiere Kako sem ujel Sokola. Kje sta ustvarjalca danes in kako je videti današnja umetniška scena? Iztok Kovač je tudi pri petdesetih gibek in hiter, Janez Janša pa enako igriv in poln presenečenj, kot je bil nekoč. Oba sta spoznala tako lastne omejitve kot tudi omejitve lokalne umetniške scene. Nekaj teh omejitev sta pričakovala od vsega začetka in sta jih že v začetku 90. tudi preroško napovedala. Marsikaj, kar sta pozneje odkrila, se je izkazalo kot navdihujoče za bodoče ustvarjanje. In prav s to zavestjo ponovno vstopata v staro obliko, ki jo krojijo potrebe po spontani, morda celo naivni mladostniški umetniški eksploziji. Izkušnja pleše z roko v roki z mladostno energijo. 

Sta lepota in agilnost človeškega giba, ki so ju so naši dedje gojili v okviru telovadnih klubov Sokol, nepovratno izginili, medtem ko je družba še vedno obsedena s predstavami o zmogljivem, zdravem in občudovanja vrednem telesu? Sokol! je nikoli končano prizadevanje k popolnosti, vztrajanje v gibanju in trud, da se gibanje nikoli ne bi ustavilo.

Maja Hriešik
Programska brošura Festivala Divadelna Nitra (26. 9. – 1. 10. 2014), str. 33-34.

 

Falcon
foto: Miha Fras

 

Koncept in izvedba: Iztok Kovač, Janez Janša
Glas: Nada Vodušek
Gostje na posnetkih: Jonathan Burrows, Julyen Hamilton, Mateja Rebolj, Renata Salecl
-
Oblikovanje svetlobe in tehnična izvedba: Luka Curk
Kostumografija: Valter Kobal
-
Glasba: zvočni posnetki iz predstave Kako sem ujel Sokola
Oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Asistentka pri gibu: Tanja Skok
-
Izvršna produkcija: Marjeta Lavrič
Produkcija: Zavod EN-KNAP
Koprodukcija: Maska Ljubljana
-
V predstavi so uporabljene video izjave: Jonathana Burrowsa, Julyena Hamiltona, Mateje Rebolj in Renate Salecl
Kamera: Nina Bučuk, Janez Janša, Carme Renalias, Anna Berger
Montaža posnetkov: Julyen Hamilton, Amin Weber, Omar Ismail
Grafika: Omar Ismail
Prevodi v slovenščino in angleščino: Marija Zidar, dodatni prevod v angleščino: Helena Klun Lavrič
V predstavi je uporabljen posnetek iz predstave »The Immaterial World« Julyena Hamiltona (izvedba v Seattlu, ZDA, 2012).
-
V predstavi so uporabljeni osebni zapiski Iztoka Kovača iz leta 1991 ter besedila: Simona Karduma »Not bad, Ico«, Slovenske novice, 16. 01. 1992; Judith Mackrell »A foreign dream of liberation«, The Independent, 6. 05. 1993 in Alda Milohnića »Agent slovenskega sna«, Dnevnik, 23.10 .1992.
-
V predstavi je uporabljena skladba Venček Narodnih II avtorja Vilija Fajdige iz albuma: Za fuk pa špila gramofon, izdanega pri založbi Nika septembra 2009. Uporabljeno z dovoljenjem.
-
Zahvaljujemo se:
Jonathanu Burrowsu, Julyenu Hamiltonu, Janezu Janši, Hotimirju Knificu, Anji Planišček, Mateji Rebolj, Renati Salecl, Juliji Travančić, Aminu Webru, projektu Motionbank, MG+MSUM in Sever&Sever.
-

S finančno podporo Mestne občine Ljubljana – oddelka za kulturo in Ministrstva za kulturo RS.

 

Več o predstavi: http://www.en-knap.com/14/643/sokol.html

 

Vstopnina: z identifikacijsko kartico ZPŠ 2,00 eur. Ostali 6 / 5 eur. 

 

 

 

prijavnica