Opus 1

23. državno tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev
OPUS 1 – PLESNA MINIATURA 2015
Center kulture Španski borci v Ljubljani
sobota in nedelja, 11. in 12. april 2015

TEMA: PODOBA – TELO – GIB / razburljivo razmerje plesne in vizualne umetnosti

Po smernicah Unesca naj bi bil Dan plesa (29. april 2015) letos posvečen povezavam plesa z vizualnimi umetnostmi in tako letošnja tema za Opus 1 spodbuja to povezovanje.

Plesna in vizualna umetnost sta imeli od nekdaj razburljivo razmerje. Najbolj znan način odnosa je sodelovanje koreografov z vizualnimi umetniki, ki za plesne predstave ustvarijo scenografije (npr. Pablo Picasso in Fernand Léger za Ballets Russes, Robert Rauschenberg za Mercea Cunninghama …). Vendar je Cunningham zavračal idejo, da je scenografija ilustracija plesa kot tudi glasba ne sledi plesu. To je v skladu z njegovo željo, da se razgradi hierarhije, ki označujejo plesne predstave - ni več hierarhije med zvrstmi umetnosti, kot je ni med plesalci, točkami prostora ali deli telesa.
Ko je Lucinda Childs sodelovala z vizualnim umetnikom Sol LeWittom, jo je vprašal zakaj hoče scenografijo. "Ne želim scenografije, želim nekaj, kar transformira prostor in odpira nov način gledanja na ples«, je odgovorila.
V šestdesetih letih se veliko koreografov (Trisha Brown, Meredith Monk, Lucinda Childs …) pojavi v galerijah in muzejih, kjer predstavljajo svoja dela.
Leta 1970 ja raziskovanje vprašanja "Kaj je koreografija?" pripeljalo Trisho Brown v dialog z vizualnimi umetniškimi praksami njenega časa. Zaljubljena od idej Johna Cagea je poskušala iznajti nove načine koreografiranja, ki niso zgolj posledica subjektivnih odločitev. V svojem delu Man Walking Down the Side of a Building (1970) se je približala site-specific praksam, poznanih v sodobnem kiparstvu. S tem delom je iskala odgovore na bistvene koreografske probleme: kje začeti, kaj storiti in kje končati. Objektivni arhitekturni pogoji in gravitacija so povzročili jasno in neizogibno obliko gibanja.
Obstaja pa tudi pomembna in bolj pogosto spregledana tradicija vizualnih umetnikov, ki ustvarjajo nove koreografske oblike v povezavi s svojimi eksperimenti v vizualni umetnosti, kot je to storil Oskar Schlemmer v Bauhausu, ali Francis Picabia z Ballet suédois v Parizu, oba v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Tudi Rudolfh Laban je sprva študiral kiparstvo, preden se je posvetil raziskavi odnosa med človeško obliko, gibanjem in prostorom.
V zadnjih letih je prišlo do preporoda tega razmerja, posebej s koreografi kot so Xavier Le Roy, Jérôme Bel in Martin Spångberg, kar je ponovno spodbudilo širitev pojma koreografije.

S tem uvodom smo osvetliti le nekaj dialogov med vizualno in plesno umetnostjo.
Obseg različnih odnosov med obema formama je zelo obsežen in raznolik in ga v spodbudo za raziskavo in ustvarjanje predajamo vam s prepričanjem, da vizualne umetnosti lahko sprožajo in razpirajo koreografsko domišljijo.

Kratko navodilo mentorjem in zrelejšim plesalcem/ustvarjalcem:

Obvezen del ustvarjalnega procesa naj bo tudi prevajanje vaših idej in postopkov v besede. Kot vsako leto morate tudi tokrat prijavi priložiti opis vašega procesa dela ( literarno izhodišče, misli, ideje, postopki, odločitve...). Razmišljajte in delajte na tem z namenom, da se resnično poglobite v proces nastajanja vaše miniature.
Razpisana tema naj bi vsem ustvarjalcem, ne glede na starost, ponujala širok razpon možnosti. Mentorji se o temi z mladimi pogovarjajte, sicer pa naj bodo mladi v oblikovanju ideje in miniature avtonomni in ustvarjalni. Z mlajšimi plesalci se mentorji več pogovarjajte in jim temo približajte na njihovi starosti primeren način.
Naloga mentorja v razvoju miniature je svetovanje, vodenje in usmerjanje otroka/mladostnika v oblikovanju ideje, plesnega izraza in samostojnega koreografskega dela.
K temi pristopite z raziskovalnim zagonom in ustvarjalnim navdihom.