Žirija za XXS in XS: Dalanda Diallo, Petra Pikalo, Igor Sviderski

Žirija za S, M in L: Sabina Schwenner, Leon Marič, Radharani Pernarčič

Dalanda Diallo je plesalka, plesna pedagoginja in koreografinja. Svojo plesno pot je začela na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, na oddelku za sodobni ples. Nadaljevala je v Študijski repertoarni skupini PS Intakt, kjer je imela priložnost sodelovati s priznanimi domačimi in tujimi koreografi: Matjaž Farič, Matej Kejžar, Eča Dvornik, Tanja Skok, Michael Ruegg (Švica), Elena de Vega (Španija), Faustin Lyniekula (DR Kongo). Izobraževala se je na delavnicah v Sloveniji in tujini, v afriških plesih pa se je izpopolnila v plesnem centru Georges Momboye v Parizu in pri priznanem plesnem ansamblu Les Merveilles de Guinee iz Gvineje. Kot plesalka je sodelovala v plesnih predstavah Bare Kolenc (Bela, Križ na gori) in Maše Kagao Knez (Dia Diasso Diasspora, Momentum - Avenija ujetih trenutkov, Koncert za Mam). Ustvarila je tudi lastne koreografije (Na vseh štirih, Duet za tolkala in stopala, Bazen). Je soustanoviteljica Kulturno umetniškega društva Baobab, ki deluje tudi na področju afriške umetnosti ter soustanoviteljica afriškega pevskega zbora Sankofa.

Redno poučuje sodobne plesne tehnike na Plesni izbi Maribor ter poučuje afriške plese v okviru društva Baobab. Je prejemnica listine Mete Vidmar za leto 2017.

Petra Pikalo, profesorica sodobnega plesa, je diplomirala na mednarodnem inštitutu za sodobni ples RIDC v Parizu. Po diplomi je študirala na Pedagoški fakulteti na specialističnem programu Pomoč z umetnostjo, smer gib-ples. Sredi osemdesetih let se je priključila Plesnemu Teatru Ljubljana in od takrat deluje kot plesalka, igralka, lutkovna animatorka, koreografinja in pedagoginja v kulturi. Vrsto let uspešno sodeluje z mnogimi gledališči in drugimi multimedijskimi ustvarjalci. Od leta 1999 deluje kot profesorica giba in plesa deluje na umetniški gimnaziji na ŠVŠGUG Ljubljana. Za svoje pedagoško delo je prejela več nagrad, med drugim plaketo Mete Vidmar za ustvarjalne dosežke na področju plesne umetnosti, nagrado za mentorstvo na Festivalu Transgeneracije in nagrado Ksenije Hribar za pedagoško delo. Kot selektorica za ples sodeluje z JSKD-jem, leta 2010 je dobila plaketo Mete Vidmar za ustvarjalne dosežke na področju plesne umetnosti. Je soavtorica nacionalnega programa za sodobni ples za osnovnošolsko stopnjo v okviru glasbenih šol, na pobudo Zavoda za šolstvo, samostojna ustvarjalka na področju kulture – plesalka, koreografinja in pedagoginja v kulturi, članica Društva za sodobni ples Slovenije, Društva Kinetikon in Društva umetnostnih terapevtov. Kot tolkalistka in vokalistka sodeluje v pesniško–glasbeni skupini Autodafé.

Igor Sviderski je plesalec, koreograf in plesni pedagog ter magister umetnosti giba, je s svojim ustvarjalnim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa in uprizoritvenih umetnosti prisoten vse od leta 1989, ko je prvič nastopil v predstavi Odisejev povratnik koreografinje Ksenije Hribar v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana. Kot plesalec in koreograf je sodeloval in sodeluje s številnimi domačimi in tujimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci na področju plesa, gledališča, filma in performansa. Prav tako je kot plesalec sodeloval tudi pri snemanju komercialnih spotov in sporočil in bil del ekipe pri različnih dogodkih kot so državne proslave, otvoritvene ceremonije in predstavitev različnih produktov. Kot plesni pedagog soustvarja izobraževalni in umetniški program sodobnega plesa z različnimi plesnimi centri doma in v tujini. Poučuje na Gimnaziji Nova Gorica, v okviru Umetniške gimnazije gledališke in filmske smeri ter kot strokovni sodelavec predava sodobni plesni gib na Akademiji za ples v Ljubljani in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v obliki plesnih delavnic in seminarjev. Kot plesni pedagog poučuje plesne ure sodobnih plesnih tehnik in vodi delavnice plesne improvizacije doma in v tujini. Je prejemnik štipendije »Dance Web«, nagrad »Zlata ptica« in »Plaketa Mete Vidmar« za dosežke in prispevek k razvoju in uveljavljanju slovenske plesne kulture. Svoje mentorsko in pedagoško delo že vrsto let dopolnjuje z vlogo svetovalca za gib na področju uprizoritvenih umetnosti različnih avtorjev na polju uprizoritvenih umetnosti, s fokusom na sodobno-plesnih, plesno-gledaliških in performativnih uprizoritvah.

Sabina Schwenner je plesalka, pedagoginja in koreografinja. Plesno pot je začela v Glasbeni šoli Marjana Kozine Novo mesto, na oddelku za balet. Leta 1992 je bila ustanovna članica Plesnega društva Terpsihora, kjer je kot avtorica in mentorica skupaj z reprezentativno skupino ustvarila več miniatur in celovečernih plesnih predstav.
Kot plesalka je na področju uprizoritvenih umetnostih sodelovala z različnimi avtorji: Bara Kolenc, Petra Pikalo, Sinja Ožbolt, Dušan Teropšič, Borut Bučinel, Ivan Peternelj, Ksenija Hribar, Neven Korda, Uroš Potočnik idr. Leta 2011 je v Gledališču Glej ustvarila uspešen avtorski prvenec Mesnica.

Delo območne selektorice za ples je v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti opravljala v letih 1999 - 2011. V letih od 2007 do 2015 je poučevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, na oddelku za sodobni ples. Kot pedagoginja in mentorica redno deluje v Plesnem studiu Intakt, Plesnem Epicentru ter Akademiji Montessori. Od aprila 2016 deluje tudi kot zunanja ocenjevalka na maturi za predmet sodobni ples na SVŠGUGL v Ljubljani.

Je mentorica številnim nagrajenim koreografskim miniaturam, sodelovala je v nagrajenih predstavah in kratkih filmih in leta 2012 prejela listino Mete Vidmar za ustvarjalne dosežke na področju sodobnega plesa. Zaključuje študij na AMEU, Akademija za ples v Ljubljani.

Radharani Pernarčič je diplomirala iz etnologije in kulturne antropologije ter iz sodobnega plesa in koreografije (SNDO, AHK, Amsterdam, 2007). Med leti 2009 in 2012 je bila zaposlena kot asistentka raziskovalka na oddelku za kulturno antropologijo (FF, Ljubljana) ter v sodelovanju z univerzami po Evropi izvedla vrsto delavnic za povezavo teoretskega znanja in performativnih veščin. Vse od takrat razvija kompleksen interdisciplinaren pristop in se spontano pomika med različnimi mediji/polji.

Na uprizoritvenem področju jo zanima predvsem gibanje prostora ter raziskovanje različnih načinov komunikacije, igrivosti in notranjih stanj/vzgibov, ki razpirajo performativno-gibalni material in relacije: slednje razvija zlasti v okviru večletnega projekta Na začasnem naslovu najinega početja z Gregorjem Kamnikarjem. Od klasičnih formatov predstav se je zato preusmerila bolj k inštalacijam in improvizaciji. Pod vplivom Body Wheather prakse ter na podlagi večletnega lastnega vodenja delavnic in telesne vadbe za različne generacije (tudi otroke in starejše) je razvila samostojni gibalno-kognitivni trening in leta 2012 ustanovila SENSEncePICNIC (platformo za vzgajanje in raziskovanje kinestetične inteligence, senzibilnosti in percepcije) ter stopila v sodelovanje z zavodom Federacija. Izdala je dve pesniški zbirki, Vesolje žalujko, veter žaluzije (2008) in Bull-roarer (2013; nominacija za Jenkovo nagrado), objavljenih/javno branih pa je bilo tudi že veliko pesmi iz njene tretje (še neizdane) zbirke Skalpel za sanjko membrano. Njena poezija je bila predstavljena v domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih in antologijah, na mednarodnih festivalih ter bila prevedena v številne jezike (angleški, poljski, češki, katalonski, hebrejski, bolgarski itd.).

Leon Marič je aktiven na plesni neodvisni sceni v Sloveniji in tujini. Svoje plesne in umetniške interese je začel razvijati na Umetniški gimnaziji za sodobni ples v Ljubljani, kjer je leta 2010 maturiral. Trenutno je del plesnega aktiva na SVŠGUGL. Leta 2014 je zaključil šolanje na univerzi “Anton Bruckner Privatuniversitat Linz”, kjer je diplomiral iz smeri sodobnega plesa in študija giba ter performansa. Med študijem je sodeloval pri več projektih za Cie.Off Verticallity v režiji Rose Breuss.

Nekateri slovenski umetniki, s katerimi je imel možnost sodelovati in kateri so vplivali na njegov umetniški razvoj so: Matjaž Farič ( “No more solo” in “Sinestezija”), Magdalena Reitner ( “Forms of distance”), Maja Delak in Luka Prinčič ( “Jitakami”).

Leta 2014 se je udeležil Biennale College Danza v Benetkah z koreografom Alessandrom Sciarronijem v projektu “You Dont Know How Lucky You are”. Od takrat naprej sodeluje z njim in je del dveh predstav “FOLK- S will you still love me tomorrow?” in “Augusto”. Kot plesalec je bil del različnih mednarodnih festivalov, kot so; Implustanz dance festival, Biennale di Venezia, Biennale de Lyon, Jerusalem International Dance Week, No Limits Berlin…

Med drugimi je tudi sodeloval z mednarodno uveljavljenimi koreografi kot so Francesco Scavetta, Michael Turinsky, Akemi Takeya, Luke George, Editta Braun …
Leta 2016 je bil z Jerco Rožnik Novak soavtor predstave “Hweol,..V vrtincu časa”.