ŠTAJERSKA IN POMURJE
Vokalna skupina Virtus, Fram
Vodja skupine: Dora Ožvald
Tema: Poroka, nekaj je na tem
Mešani pevski zbor Štefana Kovača Murska Sobota
Zborovodja: Tomi Bušinoski
Tema: Lipa
Vokalni ansambel Musica, Maribor
Zborovodja: Robert Feguš
Tema: Sempiternam Requiem
VS VIRTUS, Fram
Vodja skupine: Dora Ožvald
Avtorica sestave sporeda in obrazložitve: Dora Ožvald
Dora Ožvald, violina; Mojca Čepin, kitara; Patricija Simrajh, povezovalka sporeda
Poroka, nekaj je na tem
Ciril Pregelj (1887–1966): DA BI JAZ ZNALA (ljudsko besedilo iz Cerovca)
ZKOS
prir. Andrej Makor (1987): NEVESTA LE JEMLJI SLOVO (št. 2 iz cikla: Dve o slovesu) (slovenska ljudska iz Zagorice v Dobrepolju)
Astrum
Uroš Krek (1922–2008): PREKMURSKA (ljudsko besedilo)
SLKD/JSKD
Samo Vovk (1989): TA NA SOLBICI (S. Vovk, B. Grahor; prevod v rezijanščino L. Jenče, S. Paletti, M. Šekli)
Gimnazija Kranj
Poroka ali sklenitev zakonske zveze, tisto dejanje, ko si fant in dekle obljubita zvestobo in postaneta mož in žena. Se zaprisežeta drug drugemu. Poroka bi naj vodila v harmonijo, niso pa izključene disonance in kromatični postopi, kot jih najdemo tudi v skladbah bodisi starejših ali mlajših skladateljev, ki so to temo vzeli za svojo. Vsaka alteracija ni nujno poročna frustracija. Že Mendelssohn in Wagner se lahko ponašata s poročno koračnico, kako ne bi bila priljubljena tema tudi v ljudskem petju in navsezadnje zborovstvu na slovenskih tleh.
Vezno besedilo sporeda:
»Da bi jaz znala, keri je moj, bi njemu dala prstan nocoj. Oh ta prstan, neizbežen, za nekoga srečen, za drugega nadležen. In ker jaz vem, kateri je moj, naj že mi on da ta prstan nocoj.« (Da bi jaz znala)
»Poroka ali sklenitev zakonske zveze. Težko je vsa občutja in želje združiti v eno besedo. Besedo, ki prinaša uresničitev sanj, slovo od samskega stanu. Nekoč so barantali za doto in balo, danes si starši želijo, da dekle ne bi samo ostalo. Se bom omožila, deklištvo pustila, stopila v zakonski bom stan.« (Nevesta le jemlji slovo)
»Ni pa vsaka poroka srečna. Lahko je dogovorjena, kot narekujejo nekatere tradicije po svetu, lahko je kot neizživete sanje. Tvoj dragi se zaobljubi drugi, ne pomaga niti kita cvetja, niti lepi dar, ko gledaš nekoga, ki odhaja pred oltar.« (Prekmurska)
»Tako kot nekoč je tudi danes svadbeni del najbolj vesel in hrupen. Na poroki se bo plesalo, topotalo tako močno, da preglasimo vse, še zvon, in kot pravi stari nemški pregovor: Če hočeš poročiti ljudi, spravi skupaj enakega z enakim.«
»Živela ženin in nevesta1« (Ta na Solbici)
MEPZ ŠTEFANA KOVAČA, Murska Sobota
Zborovodja: Tomi Bušinoski
Avtor sestave sporeda in obrazložitve: Tomi Bušinoski
Lipa
Emil Adamič (1877–1936): V DOLINCI PRIJETNI (ljudska)
neznano
Ludwig Erk po Franzu Schubertu, prir. Peter Hamersteen (1807–1883): DER LINDENBAUM (Wilhelm Müller)
Helbling Verlag
Anton Schwab (1868–1938): ZDAJ SAM LE SEM ZAHAJAM (Ivan Resman)
Astrum
Wilhelm Peterson-Berger (1867–1942): STEMNING (Jens Peter Jacobsen)
CPDL
Davorin Jenko, prir. Lojze Lebič (Jenko (1835–1914): LIPA (Miroslav Vilhar)
neznano
Lipo je človek iz gozda pripeljal bliže sebi, v mesto. Očara ga s svojimi srčastimi listi, poživi s sladkim vonjem in s široko krošnjo človeku daje občutek varnosti. V mitologiji so lipe predstavljale živ spomenik. Simbolizirajo pravičnost, ljubezen, mir, domovino. Pod lipami so se ljudje družili, se zaljubili, pogovarjali, debatirali, odločali in tam celo uradno izrekali sodbe. V sanjah lipa pomeni kraj energije, ozdravljenja in moči. V človeški zgodovini je lipa postala eno najbolj priljubljenih dreves v pesmih, slikah, grbih in imenih.
Tudi v Sloveniji je lipa dobila svoje posebno mesto. Po zmagi nad Turki so jo radi posadili v znamenje doseženega miru. Stoletja kasneje, na poti v državno suverenost, se je Slovenija poklonila prav temu drevesu: lipov list je postal sodobna ikona naše dežele in turizma, njeno ime pa smo počastili celo ob naši prvi, sicer neuradni, slovenski valuti. Z lipo označujemo tudi geografsko središče Slovenije in ob najstarejši slovenski lipi proslavljamo mir in svobodo. Podobe in simbolika tega drevesa so navdihnile mnoge pesnike kot tudi skladatelje k ustvarjanju poezije, samospevov in zborovskih pesmi. Drevesu so nadeli raznolik izraz in pomen: od sence ob ljubezenski romanci do sence na grobu; od stičišča srečanj, novih poznanstev in druženj do mirnega šelestenja listja, ki zvečer vsrka vrvež dneva in človeka vrne nazaj v naravo.
Vezno besedilo sporeda:
»Tu sem doma. Tu je moj dom. Tu je moja domovina. Tu stoji ta stara lipa.
To je moj spomin. To so moji ljudje. To so moji prijatelji. To je moj kraj.
Temu pojem. Temu ostajam zvest.« (V dolinci prijetni)
»Joj, kako lepo nama je bilo pod tisto staro lipo. Še zdaj se vidi, kako sem izrezljal ime moje drage. Zdaj sem daleč vstran, a še vedno slišim. Slišim šelestenje listja. Vabi me v spomine in pomirja me, ko mi zagotavlja zavetje.« (Der Lindenbaum)
»Veter sliši, veter nosi, veter opominja. Hrepenim po domu, hrepenim po svojih ljubezni, hrepenim po tistem izrezljanem imenu. A ni te več. Moje ljube ni več, ostajam sam.« (Zdaj sam le sem zahajam)
»Pod lipo smo se družili, pod lipo smo sanjali, pod lipo smo se zaljubili, pod lipo smo … Bilo je vzdušje. Zdaj je drugačno. Turobno, saj ostale so sence, ostal je spomin, ostale so težke sanje, ostale so solze.« (Stemning)
»Ah, veselje si prinašala,
ko v mladih letih
pod tabo je bilo lepo ležati.
Mojo žalost si prenašala,
ko v zrelosti resničnost
ni mi dala več sanjati.
Upanje si vlivala,
ko vsako leto novo moč
meni in svetu smela si kazati.«
(Lipa)
VOKALNI ANSAMBEL MUSICA, Maribor
Zborovodja: Robert Feguš
Avtor sestave sporeda: Robert Feguš
Avtorja obrazložitve: Luka Gojkošek, Robert Feguš
Pia Rener, povezovalka sporeda
Sempiternam Requiem
Johann Sebastian Bach (1685–1750): KOMM, SUSSER TOD (motet)
CPDL
Edward Elgar (1857), prir. John Cameron: LUX AETERNA (maša za rajne)
Novello & Company Limited, London
Edward Elgar (1857): THEY ARE AT REST (Cardinal Newman)
CPDL
Gabriel Fauré, priredil Barnaby Smith (1845): PIE JESU
Edition Peters
Stanko Premrl (1880–1965): ŽIVLJENJE NOVO SE BUDI
Smrt. Novodobni tabu. Njen pomen in smisel? Nov začetek ali znanstvena domneva konca? Je onkraj svetlo in toplo, je le hladno in temačno? Ostaja upanje. Upanje v obstoj duha. Da njih (rajnih) besede niso le spomin, da duša ni zgolj želja po zavesti. Rajni spijo, bodisi dremljejo, bodisi so budni? Budni za naš prihod, za radostno srečanje, za nepredstavljivo veselje. Mi verjamemo. Upamo. Mi smo v skladbah našli tudi kakšen indic, če ne celo dokaz. Dotik in odsev miru. Za mir gre, za mir, ki je večen ...
Smrt – hrepenenje:
V zavednem svetu se ne moremo izogniti dejstvu, da je smrt lahko tudi del hrepenenja. Bodisi kot pobeg od nerazrešljivih problemov, bodisi kot hrepenenje po počitku in popolnem miru.
(Komm, Susser Tod)
Smrt – izpolnitev naravnega zakona in slovo:
In večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru.
(Lux Aeterna, They are at rest)
Smrt – prehod:
Requiem – prehod zavesti in usmeritev k Božjemu
(Pie Jesu)
Premagana smrt – vstajenje in zveličanje
(Življenje novo se budi)
