PRIMORSKA
Deskle, Kulturni dom Deskle
Petek, 22. 11. 2024, ob 19.00

MEŠANI PEVSKI ZBOR JOŽE SREBRNIČ DESKLE

Zborovodkinja: Minka Markič
Klavir: Mirjam Furlan
Boštjan Simčič, recitator

KROG ŽIVLJENJA
Sestava sporeda: Minka Markič
Obrazložitev: Alenka Jug

Naše življenje je pesem, ki jo prepevamo dan za dnem. Nikoli se ne konča, saj vsak njen začetek v sebi nosi skrivnostni utrip nekega novega verza. Prvi takt je kot rojstvo. Takrat se v mehki mesečini rodi prva ljubezen in lahko slišimo nežne, tihe, komaj zaznavne note in melodije, ki še iščejo svoj pravi smisel, ne vedoč, kam jih bo zapeljala neusmiljena usoda življenja. Pesem življenja se nato krepi, raste, sega višje in dlje, postaja hitrejša in močnejša. Nežna melodija nenadoma preide v ritem, ki ga vodi radostno bitje srca. Poroka je tisti trenutek, ko dva glasova postaneta en sam, kot se v pesmi združijo roke in uskladijo koraki in ritem hrepenečega srca postane prelepa simfonija dveh. Ljubezen postane moč, ki kot reka teče skozi čas, preplavlja vsak trenutek in vsako misel. Sreča se širi vsepovsod in nosi spomin na korake, ki so se združili v eno skupno pot. A pesem se v nekem trenutku nenadoma konča, preide v tišino, zamre in obmolkne, ostaneta le njen odmev in lep spomin nanjo. Podobno pride konec tudi v življenju. A nikdar zares. Smrt ne prinaša vedno teže slovesa. Kar se zdi kot slovo, je le prehod v tišino. Včasih je to le zadnji verz pesmi, ki ga prav potiho, po prstih odnesejo v večnost. Zven počasi utihne, a ostaja med nami, v zraku, v srcu. In ko se ena pesem konča, se začne nova. Življene teče naprej kot neskončna melodija, ki nežno, skoraj neopazno kroži med nami in povezuje rojstva in slovese – iz prvega nežnega diha v tiho slovo, vse je del ene same pesmi, ki jo svet prepeva, znova in znova.

Andrej Makor (1987): PRAV PO PRSTIH (Marko Margon)
Astrum
Samo Vovk (1989): TA NA SOLBICI (Samo Vovk in Barbara Grahor, prevod v rezijanščino: L. Jenče, S. Paletti in M. Šekli)
© Samo Vovk
Nataša Kocjančič (1990): KAJ TI JE, DEKLICA? (slovenska ljudska)
neizdano

VOKALNA SKUPINA GADIČKE, TOLMIN

Zborovodkinja: Marjeta R. Rakušček

S PESMIJO DO RAJA
Sestava sporeda: Marjeta R. Rakušček
Obrazložitev: Karin Golja Košuta

Ljubezen je največkrat imenovano čustvo – je najbolj zmedeno, lahko tudi žalostno, hkrati pa najbolj vznemirljivo. Prinaša nam lahko motivacijo, nas spodbuja in opogumlja, na drugi strani pa nas lahko žalosti in nam prinaša bolečino. A največkrat nas prav ljubezen potegne iz najhujšega pekla do težko dosegljivega raja. V sklopu Plestenjakovih skladb v priredbi Sama Vovka vas Vokalna skupina Gadičke želi popeljati skozi današnjo sodobno ljubezensko zgodbo, ki obsega kemijo med dvema osebama, prikaže tudi, kako v ljubezni lahko ne glede na ves vložen trud izgubimo, dotaknemo se ljubezenske strasti in zaključimo z ljubeznijo, zaradi katere spet verjamemo v čudeže. V življenju se vsi srečamo z ljubeznijo – takšno ali drugačno, zato smo prepričani, da se boste lahko poistovetili z najmanj eno od izvedenih skladb. Lani je Jan Plestenjak praznoval 50. rojstni dan, zato smo si popestrile program s priredbami njegovih skladb.

Jan Plestenjak (1973)/Samo Vovk (1989):
SI OK? (Jan Plestenjak)
MENI DOBRO JE (Jan Plestenjak)
SOBA 102 (Jan Plestenjak)
IZ PEKLA DO RAJA (Jan Plestenjak)
neizdano

VOKALNI ANSAMBEL VIRILIS

Vodja skupine: Jan Jerman

LJUBEZEN PO GLASOVIH
Sestava in obrazložitev sporeda: Jan Jerman

Posebnost Vokalnega ansambla Virilis je, da skupino sestavljajo pevci, ki so se učili solopetja. Ker so posledično solistični deli njihova močna točka, so se odločili izbrati program pesmi, s katerim se lahko na solistični način predstavijo vsi: 1. in 2. tenor, bariton in bas. Program zato zajema štiri pesmi, ki v celoti ali pa vsaj delno temeljijo na solistu, in zadnjo skupno pesem, v kateri se glasovi enakovredno zlijejo. Dodatna rdeča nit sporeda je tematika vseh izbranih pesmi: ljubezen – najsi to pomeni fantovo dvorjenje izbranemu dekletu, kot tradicionalen običaj slovenskega podeželja ali pa izpoved neizpolnjene ljubezni, ki je ena najpogostejših tematik ljudskih pesmi. Bučarjeva Zmeron moja vsebuje solo 1. tenorja, Kernjakova Mojcej, oh Mojcej 2. tenorja. V Prelovčevi Jaz bi rad rudečih rož ima glavno vlogo bariton. V ljudski Vse rožice rumene bas. Sklepna pesem Canzona predstavlja zlitje vseh štirih glasov. Besedilo Franceta Prešerna nosi tudi končno sporočilo, da je resnična ljubezen pustiti svobodo drugemu človeku (Vso sreči ti želim, naj bo z menoj al' z njim.).

Rudi Bučar (1978): ZMERON MOJA (primorska ljudska)
neizdano
Pavle Kernjak (1899): MOJCEJ, OH, MOJCEJ (Pavle Kernjak)
KKZ/ZKOS
Zorko Prelovec (1887): JAZ BI RAD RUDEČIH ROŽ (Joža Lovrenčič)
ZKOS
Emil Adamič (1877–1936): VSE ROŽICE RUMENE (koroška ljudska)
ZKOS
Walter Lo Nigro (1957): CANZONA (France Prešeren)
JSKD

MOŠKI PEVSKI ZBOR SREČKO KOSOVEL, AJDOVŠČINA

Zborovodja: Andrej Makor
Tajda Lekše, recitatorka

RAD BI POVEDAL ... S PESMIJO V BESEDI
(80 let delovanja zbora in 120 let od rojstva Srečka Kosovela)
Sestava sporeda: Andrej Makor
Obrazložitev: Andrej Makor in Martin Gregorc

Tematski koncert, ki združuje 80-letnico delovanja Moškega pevskega zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine in 120. obletnico rojstva pesnika Srečka Kosovela, bo celostna umetniška izkušnja, na kateri se bo zborovska glasba prepletala z literaturo in interpretacijo pesnikovih verzov. Osrednjo podobo nastopa bodo tvorile štiri uglasbljene Kosovelove pesmi (Kraška jesen, O grenka trudnost, Rad bi povedal … in Jutro na Krasu), od tega dve noviteti, napisani prav za MoPZ Srečko Kosovel. Pesnikovo videnje bo z recitacijo Kosovelovih verzov podala priznana recitatorka Tajda Lekše, kar bo poslušalcem omogočilo globlji vpogled v pesnikovo miselnost, njegov ustvarjalni svet in filozofske razsežnosti njegove poezije. S tem se bo med glasbo in besedo vzpostavil poseben dialog ter povezal zvočno in literarno razsežnost tega edinstvenega poklona Kosovelovi dediščini. Glasbeni nastop kosovelovcev bo tako dopolnila izjemna umetniška izkušnja, ki bo slavila ustvarjalno moč besede in glasbe ter počastila obe pomembni obletnici, hkrati pa v poslušalcih vzbudila globlje čustvene odzive.

Vinko Vodopivec (1878–1952): KRAŠKA JESEN (Srečko Kosovel)
ZSKP Gorica z ZKOS
Miran Rustja (1957): O GRENKA TRUDNOST (Srečko Kosovel)
neizdano, noviteta
Andrej Makor (1987): RAD BI POVEDAL (Srečko Kosovel)
neizdano, noviteta
Viktor Mihelčič (1913–2010): JUTRO NA KRASU (Srečko Kosovel)
ZKO Kamnik

VOKALNA SKUPINA KARINA, HRPELJE

Zborovodkinja: Andreja Tomažič Hrvatin

VSE TIČICE LEPO POJO
Sestava sporeda: Andreja Tomažič Hrvatin
Obrazložitev: Andreja Tomažič Hrvatin in Tanja Novak

Simbolika ptic od nekdaj navdihuje številne ustvarjalce, od ljudskih pevcev do poetov. Velikokrat so ptice povezane z motivom ljubezni, že če pomislimo na praznik zaljubljencev, ko se ptički ženijo. Poiskale smo priredbe slovenskih ljudskih pesmi o škrjančku, slavčku, kosu in drugih ptičicah ter glasbo povezale z dramsko uprizoritvijo poezije slovenskih pesnikov o pticah. Besede Debeljaka, Pavčka, Maurerjeve in Bitenca lepo povežejo skladbe in skupaj ustvarijo ljudsko-mistično doživetje. Z malimi ljudskimi inštrumenti, zvočili in telesnimi tolkali dodajamo kuliso žvrgolenja in drugih zvokov iz narave. Kompozicijsko smo izbrale različne priredbe, od preprostejše harmonizacije do značilnega rezijanskega borduna, kombiniranega s telesnimi tolkali, vse do kompleksnejših štiri- in petglasnih priredb, pri kaerih se melodija prepleta med posameznimi glasovi. Vsebinsko nam Škrjanček poje o radosti in ljubezni, Ena ptička priletela je noviteta in vključuje zvočno slikanje ptičjega petja, hkrati pa nam ponuja ljudsko modrost o ljubezni. Ptice so nežne, a hkrati vzbujajo v nas otroško razigranost, vse to ponuja rezijanska Čarni kus. Šće wtićace so snuwale, prav tako iz Rezije, nas umiri in vzbudi v nas ljubezen do čudovitega jutra v gorah, ko ptičice še spijo. Belokranjska ljudska zaokroži koncept z mislijo, da vse tičice lepo pojó: »Rada čujem, rada slišim vsake tice glas …«

Matija Tomc (1899–1986): ŠKRJANČEK POJE (slovenska ljudska)
ZKOS/JSKD
Andreja Tomažič Hrvatin (1985): ENA PTIČKA PRILETELA (slovenska ljudska)
neizdano, noviteta, 1. izvedba
Pavle Merkù (1927–2014): ČARNI KUS I. (ljudska iz Rezije)
JSKD
Ambrož Čopi (1973): ŠČE WTIČACE SO SNUWALE (ljudska iz Rezije)
Astrum
Ambrož Čopi (1973): SE TIČICE LEPO POJO (ljudska iz Adlešičev v Beli krajini)
Astrum